Pozno zvečer je že bilo. Lepa pomladna noč je prepregla s svojim pajčolanom mirno zemljo, brez števila zvezdic se je lesketalo na širnem nebu in odsevalo v potoku, ki je za nizkim holmom pomikal svoje valove v rodovitno ravnino. Kraj potoka na obrežju pa je stal naš in srdito je dvigal roki kvišku ter prisegal k vsem bogovom, da nikdar več nobene pesmi ne bo skoval in da hoče biti zopet in nikdar več ne Podgolovski.