Revež, ki ni vedel, da se za naivnostjo skriva razum in da ga, dobro poznavajoča njegovo bolezen, odvrača le iz bojazni, da ne bi kdaj pograbil priložnosti ter odkril svoje želje in hrepenenje. Pa naposled je vendar sklenil tej reči do tal priti. Opazil je, da hodi njegova skoro sleherni popoldan, kadar se je bil stric ulegel k navadnemu popoldanskemu počitku in je imela mati doma z deklami mnogo opravila, čez vrt na gosto z drevjem obraščeni, kjer je pod staro bukvo stala lesena klop ‒ prav prijeten kraj sredi vesele pomladi, ki je krog in krog vabila mlado zelenje iz ogretih tal.