»Oh,!« je zdihoval, »oh,, ljubim te,« je pisal v svoj dnevnik. Koder koli je srečeval deklico, za katero mu je bílo srce in pesniška žila, povsod in vedno je napeljeval pogovor na »krasoto življenja« in njega slast v poeziji. Pa kako bridko ga je prešinilo, ko ga je dekle, praktično odgojeno in brez razuma za njegovo posiljeno sentimentalnost, ki je bila že tako ozko prirastla k njegovi naturi ‒ smeje se odvračevalo od neslanih sanjarij s kako »naivno« opazko.