,, stric, teta, gozdovi, poezija, to je bila sodrga in še v sanjah je govoril melanholično: »Oh, ti zlato sonce«, pa rime tudi sedaj ni našel. Drugega dne ‒ pa kaj bodemo mučili potrpežljivega bralca s popisom ‒ kako je hodil pesmarit »tja v temni gozd«, »k šumljajočemu studencu«, »pod vršeče vrhove« in v enake praznične kraje ‒ povejmo raje, da je bil, prej ko je sonce zašlo trikrat za daljno vinsko pogorje, strašno ‒ zaljubljen v svojo sestrično. In akoravno se je bil do tega trenutka strogo ogibal vseh »erotičnih« poezij, propadel je vendar sedaj nemili usodi ‒ ter zapustil »očaka« in »deročo mater«, pustil speče in razne svetnike božje, katere je opeval.