Ko je prišel po večerji v svojo sobo k počitku, dolgo ni mogel zaspati. ,, stric, teta, gozdovi, poezija, to je bila sodrga in še v sanjah je govoril melanholično: »Oh, ti zlato sonce«, pa rime tudi sedaj ni našel. Drugega dne ‒ pa kaj bodemo mučili potrpežljivega bralca s popisom ‒ kako je hodil pesmarit »tja v temni gozd«, »k šumljajočemu studencu«, »pod vršeče vrhove« in v enake praznične kraje ‒ povejmo raje, da je bil, prej ko je sonce zašlo trikrat za daljno vinsko pogorje, strašno ‒ zaljubljen v svojo sestrično.