Teden pozneje, na cvetno soboto, že vidimo našega junaka peš potujočega na Dolenjskem zaviti z glavne ceste na stranski kolovoz, po katerem je velel kažipot proti vasi ‒ bivališču dobrotnega strica. Bilo je že pozno na popoldne in zahajajoče sonce, ki je zlatilo bližnje vinske gorice, je navduševalo tako, da je sedel kraj pota na leseno ograjo in v svoj, vedno ga spremljajoči pesniški dnevnik zapisal začetno vrsto bodoče pesmi: Oh, ti zlato sonce! A ker rime ni mogel najti, je preložil navdušenje in nadaljevanje ‒ in četrt ure pozneje ga najdemo že na stričevem domu.