Ko je pa prišla meglena jesen, ko so se divji roži upognili cveti in ko je velo steblje na hladna materina tla, ni vedel nihče za to, ni v bližini ni v daljini, nikomur ni bilo treba pozabiti krasnega divjega cvetja.
Še mali v bližnjem zatišju se ni zmenil ter je nalahko kakor prej otresal kaplje, ki jih je nanj rosila gosta megla. Jaz sem poznal nekoč tako pogorsko rožo.