Ni ga bilo vrtnarja, ki bi jo bil izkopal iz razpokline, po kateri so se tiščale njene koreninice, ki bi jo bil prenesel v priljudnejše, lepše kraje, da bi tam krepko rastla in cvela in razveseljevala ljubeče device in zdihujoče mladeniče. Tu je rastla sama, nepoznana, neobčudovana in jutranje sonce ji je božalo mehko lice in gorki jug, ki je pripihoval z daljne ravnine, zibal ji je glavico nalahko sem ter tja. Ko je pa prišla meglena jesen, ko so se divji roži upognili cveti in ko je velo steblje na hladna materina tla, ni vedel nihče za to, ni v bližini ni v daljini, nikomur ni bilo treba pozabiti krasnega divjega cvetja.