In tu je vzrastla lepa planinska roža, sama v samoti. Ni ga bilo vrtnarja, ki bi jo bil izkopal iz razpokline, po kateri so se tiščale njene koreninice, ki bi jo bil prenesel v priljudnejše, lepše kraje, da bi tam krepko rastla in cvela in razveseljevala ljubeče device in zdihujoče mladeniče. Tu je rastla sama, nepoznana, neobčudovana in jutranje sonce ji je božalo mehko lice in gorki jug, ki je pripihoval z daljne ravnine, zibal ji je glavico nalahko sem ter tja.