Kaj čuda, da so mi bile mnogokrat v mislih ‒ sladke fige. Nekdanje hrepenenje po širnem belem svetu me je popustilo, sanjaril nisem več o viteških delih in tudi o »« nisem več pesmaril; le v tihih urah me je še obiskovalo ono moderno »vesoljnega sveta gorje«, ki »molče trobenta na uho«, kako minljivo je vse, oj vse; mladost, veselje. In ti črni lasci in ta žar oči in vsa ta ljubezen, ki iz njih plamti.