Urezal si je s prvega drenovega grma vitko šibico in v temi košatih smrek je korakal po stezi naprej. Na svojo zaljubljenost je malo pozabil in pečal se v mislih bolj z znanci, na katere je bil tako nepričakovano zadel; in kaj bi tudi drugega mislil: za naravo in njen kras ni bil posebno vnet in kdo bode vročega poletnega dne občudoval rast in cvet gozdnih rožic ‒ ob času, ko še ptički več ne pojo in kvečjemu kaka nikdar sita siničica skače in cvrli po smrekovih vejah. Bacnil je s svojo šibico črnega gozdnega polža s pota, švignil sedaj po tej, sedaj po oni veji in odbil nekaj peresc ter žvižgal med potom na pol pozabljeno operetno arijo.