»Da, grofica, res je, pa to se godi povsod, kjer gleda oko enobarvnost. Borov les ni kriv tega, da ne vidimo ničesar, nego velik sivozelen prostor in nad njim dvigajoče se nebo. Ko bi rasle med tem borovjem smreke in rastlo hrastje ter z razno barvo svojih košatih vej dajalo nekoliko razlike vsej naturni sliki, obviselo bi naše oko na njih in vtis cele podobe bi bil čisto drug.