Ko bi to čul naš prijatelj, pogledal bi z lista, na katerega morda ravno sedaj seje jutrišnji svoj duševni plod v svoj monitér, pogledal po strani in z velikim prijateljskim zaničevanjem bi ti dejal: butelj! ‒ Pojdi, pojdi, Gernau ‒ če hočeš, naslikam te ko Toggenburga na platno ali pa ti stisnem amarant v roke, ker si v svoji ljubezni še tako sramežljiv kakor petnajstletna gojenka v kakem nemškem penzionatu. A pustiva stvar ‒ s teboj ni nič pečati se.