»Kaj za vendar, ljubi moj, imaš ti pri tej stari reči; kakor bi bila prekrasna devojka, katere obraz hočeš iz svojega srca spraviti na platno;« ‒ tako govoreč preloži Gernau svoje ostrožene pete in pogleda po strani na sliko. se nasmehne in na lahko odgovarja: »Ko bi ne vedel, da imaš vendarle nekoliko pojma o mojem delu in da govoriš svoje besede le tako brezmiselno, da sploh kaj govoriš, zaprl bi ti svoj atelje pred nosom. Slikarjev prijatelj, pa tako vprašanje!«