Rogulin je vendar čutil, da je odmeval iz teh besed nekov glas, ki je oznanjal, da to ni posebno prijeten pogovor stari dami in opustil ga je. Pomenek se je sukal naposled o navadnih, vsakdanjih rečeh in prijatelja sta kmalu, končavši svoj prvi pohod, poslovila se in prejela prijazno povabilo, še mnogokrat priti na Žerinje. Po njunem odhodu je tudi grofinja vstala in odšla v grad, omenivši še: » bode vesel, ko čuje, da vendar nismo tako zapuščeni na Žerinjah.