Ko smo v penzionatu na sprehod hodile, že tačas, oh kolikokrat, da, vsakokrat sem se spominjala tega kraja in ‒ tebe ‒ ah,, ti ne veš, kako te imam rada,« in, tako rekoč, teče okrog mize k prijateljici in jo objame. »Ah, baronica, ne ravnajte tako otročje, to ne pristoji takovi mladi dami,« zavrne preživega dekleta zraven sedeča gospica, ne postarna, a vendar po licu svojem že preko mladostnih let. Germanski tipus bral se ji je od daleč z obraza, in, akoravno ne več posebna lepota, preobračala je vendar koketno svoje modrosive oči; tu seveda ni bilo nikogar, komur bi bili mogli veljati ti pogledi.