VI Jutro drugega dne je bilo še jasnejše nebo nego prejšnji dan. Gorkota, ki je vedno naraščala, postajala je že v dopoldanskih urah po malem nestrpljiva, in tem vabljivejša je bila gosta senca košatih pred žerinjskim gradom, v kateri so pri majhni mizi sedele tri dame v živem razgovoru. Vsaj tak je moral biti, kajti tri knjige, katerih namen je bil sigurno molčeča zabava, ležale so pozabljene na stranskih stoleh in žensko delo, katerega se je bila menda ta ali druga teh dam polotila, počivalo je na mizi.