»Vi ste bili edini človek, ki je prišel bolj v dotiko z rajnkim baronom Selskim?« reče Rogulin. »I, da, rad me je imel, gospod, Bog mu tega ne pozabi,« pravi starec in solza se mu zabliskne. Potem kakor sam sebi pripoveduje: »Tačas ko je gospod ‒ jaz ne vem prav zakaj, ali zdi se mi nekaj ‒ prav žalosten in pobit deželo zapustil in šel na Angleško, šel sem tudi jaz ž njim ter bil sem njegov služabnik. A včasi mi je bil kakor oče moj.