Ta prijaznost je starca omehčala in po nekaterih krajših ogovorih reče: »Dolgo je že, da kmalu ne bi več pomnil, kdaj sem na grad prišel, menim, da bode petdeset let, če ne več. Štiri deset ali kaj takega pa je, kar sva prišla z rajnkim gospodom, vašim stricem, zopet nazaj v ta kraj, in od tedaj nisem nikdar stopil čez mejo naše dežele. Gospod moj ni šel nikamor in jaz tudi nisem imel želje več.