Vendar da mlademu baronu ne delamo krivice, moramo pristaviti, da je zopet res imel ono dobro naravo, ki je vedno družbe potrebna, ki vsaj enega človeka zmerom pri sebi imeti mora, kateremu za upava vse od srca, vse, prav vse brez izjeme. Tak je bil baron Gernau; Rogulin pa je imel tega tovariša že zaradi tega rad pri sebi, ker je bil vedno veselega in zgovorljivega značaja, kar zopet on ni bil. Navadna prikazen pa je ta, da se baš take neenake nature dobro ujemajo v življenju.