A prepozno je bilo, kajti oni jo je bil že zapazil ter, brzdaje svojega ognjenega konja, približeval se prostoru, kjer je stala sedaj grofica, pol radovedna, pol v zadregi pričakovaje ga. Jezdec bliže prišedši, pozdravi nalahko, a vljudno in, konja pred grofico ustavivši, ogovori jo raz sedlo z nekakim veselim, skorajda bombastičnim glasom: »Pardon, prelepa nimfa, da te motim v tvojih prevzvišenih lepih sanjah. Pa morda si ti kriva moje današnje zmotenosti ‒ in potem ti naj Apolo pomaga!«