Bila je srečna, tako neznano srečna, saj je bil on zopet tukaj. Nekaj tednov pozneje pa sta sedela in na klopi v vrtu pod onim kostanjem, katerega je bil nekdaj stari zasadil in ki je že široke, košate veje razprosti ral v zrak. In tu ji je povedal slikar, kako mehko so ga zadele nekdaj njene besede, ko je govorila o svoji mamici, kako se mu je vtisnila njena podoba, ko je klečala jokajoča in ihteča poleg njega, kako ga je spremljeval spomin nanjo po vseh njegovih potih in kako ga je silil nazaj v domovino, nazaj k njej, in kako jo ljubi, čez vse ljubi.