Sveti mir je vladal po gozdu in ni najmanjša sapica ni premikovala temnih vrhuncev zelenih, zdravo dišečih smrek, ki so tu na gosto rasle, druga drugi na potu. Male ptičice peničice so pač poskakovale od strža do strža in v rogovili kljukastega je zdajci tudi zažvižgal kobilar ter se zdaj in zdaj po stari navadi zadrl s svojim ostrim glasom. Grofica pa je korakala razmišljena naprej in mehke veje na gosto rastočega smrečevja so se laskavo dotikale njene glave, kakor bi hotele poljubljati umikajoče se lice.