»Tako je na svetu, grofica,« reče on mehko in potihoma, »vsak mora nositi svoje gorje, svoje izkustvo, bodisi lahko, bodisi težko ‒ nositi ga mora, dokler morda ne potisne to breme pod površje vsakdanjosti. In blagor mu, kdor si more hraniti na tako bolest ‒ svet, blag spomin!« V zadnjih njegovih besedah je zadonel po tihem nekov grenak čut.