»In drugo, gospod Rogulin, drugo pa že veste,« dejala je čez nekoliko časa z globokim vzdihljajem. Molče ji je podal preko mize roko; ona mu jo prijazno stisne in njene mokre oči so obvisele s prijateljskim izrazom na njegovem licu. »Tako je na svetu, grofica,« reče on mehko in potihoma, »vsak mora nositi svoje gorje, svoje izkustvo, bodisi lahko, bodisi težko ‒ nositi ga mora, dokler morda ne potisne to breme pod površje vsakdanjosti.