Ločila sta se jezno in ‒ vi ne veste, koliko sem trpela. Vedela sem, prepričana sem bila, da bode jutri vse zopet poravnano, a skrb, čudna, neznana skrb me je tisto noč težila.« »Zjutraj je šel na lov in okoli poldne prikorakal je Selski, bled, upadlih oči, tresoč se v grad ‒ moj Bog, vidim ga še pred seboj!