XXVI In dva dni pozneje sedela sta zopet skupaj pri mizi pod grajskimi lipami in stare, prijazne oči grofice upirale so se z mehkim izrazom v slikarja. Bil je že na odpotovanju in voz njegov je stal v klancu in čakal ga. Oglasil se je še pri starki, kakor je obljubil, in dasi sam ni vedel pravega vzroka, ločil se je vendar težko, prav težko od nje.