Ona je zrla predse tiho, s stisnjenimi ustni in povešeno glavo; z roko se je krčevito oprijela stola, v katerem je slonela. Rogulin je videl, da je zadel z neusmiljeno roko ob najbolestnejšo stran njenega srca. »Odpustite mi to moje početje, pa dolžen sem ga spominu svojega dobrotnika,« dejal je s prosečim glasom in vzel iz žepa listič, kateri je bil njemu odkril vso to skrivnost.