Spomnila se je grofica pač včasi mladega slikarja, ki je ležal bolan na Razboru, in vedela je dobro, da ni bil samo nesrečen slučaj vzrok njegove bolezni; ji je vse razodela. Pa vsa dobrohotna čutila, ki jih je nosila do Rogulina v srcu, prevladal je vendar bridki spomin na nekdanjost in na Selskega. Pregovorila in prepričala se je, da je prav tako, kakor se je vse razpletlo ‒ brez njene volje in ne da bi ji bilo treba sami očitno ustaviti se dogodljajem.