Vstane od mize in gre počasi k oknu. Smreke, katerih široke veje so se počasi zibale v hladnem pišu, nosile so še svojo temnozeleno opravo, med njimi pa je vršalo po starih že rumeno listje. »Povedati, razodeti moram to, kar sem našel; bridko spoznanje zanjo, pa mora biti ‒ zaradi pokojnega!