Trpela je in morda še trpi ‒ ti pa imaš mir ‒ mir na veke!« Vstane od mize in gre počasi k oknu. Smreke, katerih široke veje so se počasi zibale v hladnem pišu, nosile so še svojo temnozeleno opravo, med njimi pa je vršalo po starih že rumeno listje.