Kajti precej je v duhu videl pred seboj klečečo drobno deklico, ki je tresoča se pokrivala z ročicama svoje bledo lice, po katerem so lezle svetle solze. In namesto ženskega sovraštva obšel ga je nekov miren čut, ki mu je vselej pri tej podobi silil v srce, ter dozdevalo se mu je, kakor bi mu donele na uho tihe, mehke besede, rečene nekdaj prej: »Ko bi imela še mamico, ljubila bi jo nad vse.« Če je ona druga brez srca, ta ima nekaj dobrega v sebi ‒ zato naj bode i oni odpuščeno in vsem.