Sploh je bila pri Rogulinu s fizičnimi bolečinami minila počasi tudi ona notranja bolest, katero mu je prizadejalo bridko spoznanje in neka nevolja na samega sebe, da je brezsrčni koketi daroval resnično ljubezen, katero je ona, ko ji je bilo stvari dovolj, vrgla proč kakor dete naveličano igračo. Prevaril se je bil bridko mladi mož, pa čut nespoštovanja do nje, kateri mu je od onega usodepolnega trenutka na žerinjskem vrtu navdajal pošteno srce, pomagal mu je pozabljati grenko prevaro. In še ko je ležal v nemirnih blodnih sanjah, ki so spremljevale njegovo bolezen, mučil ga je le malokdaj spomin na grofico.