Do gozda prišedši, zavila je na levo v hladno, zatišno dobravo, ki se je raztezala tam ob potočku tja na razborško stran. Četrt ure hoda navzgor po dolini stal je na majhnem ovinku, katerega je storil potok okoli izbuhlega brega, star, podrt mlin, žerinjska pristava. Strehe ni bilo več na okrušenem zidovju, in kjer sta se sukali nekdaj dve kolesi, kakor sta pričala predora v steni, molelo je le nekoliko trohlih hrastovih kolov kvišku.