Oskrbnik ga je gledal s srpim očesom, spomnil se je tega, kar je čul zjutraj. Poslovil se je in, ven stopivši na mostovž, je postal nekoliko in al: »Da, da, zopet eden; ‒ tako gre to čudno prekletstvo od enega na drugega.« Obrisal si je na novo pot z obraza in odšel.