»Čudni so ti kmetski otroci,« pravi grof Walden, obrnivši se k, »vzrasto tako kakor breza v gozdu, brez varstva; in kakor v našem kraju brez šole, razen te slabe, s katero se ukvarja enkrat na teden naš ubogi župnik. In navzlic taki zapuščenosti nahaja se med kmeti marsikako dobro zrno, ki ga mora človek vesel biti, ako ga čuti.« »In koliko talentov se pokoplje in koliko jih zamre med njimi, koliko velikih duševnih moči, katere bi v pravih rokah naraščale in, na vrhunec dospevši, stopile v vrsto drugih duševnih kulturnih bojevnikov,« reče; »in vse to ni možno, ker so ‒ berači.«