Ha, ha, kako poetično ‒ ali ne?« hodi potem zopet molče po sobi gori in doli, Gernau pa se zlekne nazaj na ležišče ter, novo cigaro prižigaje si, pripoveduje prijatelju, kako je bil zjutraj naletel, kako so mu bila kolena otrpnila pri originalnem skritju in o svojem meditiranju. »In sedaj reci, prijatelj,« ‒ konča svojo pripovest, ki jo je pol resno, pol sarkastično podajal ‒ »sedaj reci, ni li bilo prav tako, da sem obsedel za tistim vražjim hrastom, nego da bi se bil pokazal naenkrat pred vama ter motil na tak nepriličen način vajino poljubovanje?