Nagovorjeni starec se zgane, sram ga počne biti, da je bil njegov samogovor slišan, obrne se na ono stran in ugleda pred seboj vitko mlado deklico, ki se mu je bližala s prijaznim smehljanjem. Svojo posodo starec na tla postavi in potegne klobuk raz sivo glavo in, malo okorno priklonivši se, reče veselo: »Oh gospica, vi ste že vstali? Seveda, tile hudokljunci na strehi ne dade miru; vpijejo in vrešče, da gospoda ne morejo spati.«