Ko sem prihajal mimo, stal je mož kakor navadno sredi male tratine med cesto in hišo, bosopet, opravljen pa v star, raztrgan in umazan; roki je sklepal na hrbtu.
»Dober dan, gospod!« dejal je in raztegnil čudno svoje lice v kolikor moči prijazen smehljaj.
Odzdravil sem ves osupel, kajti do tega trenutka še nisva bila izpregovorila med seboj besede, akoravno me je on poznal, kar sem bil na svetu, in jaz njega, kar sem pomnil.