Mnogokrat sem že zrl v njo in tudi sedaj, ko pišem te vrstice, sili mi oko vedno gor k njej; dozdeva se mi, da jo je dihnil poseben genij na mrtvo platno. O deklici, katere obrazek je naslikan tu gori nad menoj, in o njem, ki ga je slikal, govori moja povest. Kako je prišla podoba v mojo last, to ne more biti nikomur zanimivo in ni nikakor v dotiki z dogodki, katere bom pripovedoval; ‒ pa ko sem jo dobil, prejel sem tudi nekaj starih listin in pisem in te mrtve priče nekdanje sreče in nesreče pripovedovale in razodele so mi, kar podajam tu bralcu.