Časi delam, pa mnogo ne morem!« Vtem pa si je ona vzela stol in ga porinila k postelji; sedla je tja in roke njegove v svojih držeč pripovedovala mu je o svojem življenju, o očetu, o potovanju in kako ga je našla po sliki v razstavi. Bila je sedaj mirnejša; strast je bila minila, a nekov strah, neka skrb sevala ji je iz oči kakor materi, ki bedi pri bolnem otroku.