Do sedaj slikar še ni bil dobil pisemca od svoje ljube, a pisavo njeno je poznal ter tu pri prvem pogledu videl, da pisma ni pisala teta Mara, nego. Nekov sladak, srečen čut ga je prešinil, a obenem silen nemir: »Zakaj mi piše in zakaj tako skrivnostno in po teti? Za ‒ vse vedo, vse vedo!«