Potem pa se je naenkrat vprašal: Ali pa bode kdaj moja ‒ žena? Zakril si je obraz z rokama ter težko sopel; naposled skoči kvišku, kakor da bi hotel otresti in ubraniti se vsega tega, kar mu je sililo zaporedoma v glavo, ter reče polglasno: »Naj pride, kar hoče; česa se mi je pač bati?« Sonce se je skoro že nagnilo, ko je prišel slikar po stranski poti iz doline na kolovoz, ki je vodil do; hodil danes ni tako naglo ko navadno.