je bil v jutru burno odšel od doma; vrelo in šumelo mu je po glavi in daleč tam v zakotju širnega grajskega gozda vrgel se je na rosni, mokri mah ter skušal mirneje premišljevati o jutranjem prizoru. Priznati si je moral, da so mu današnje materine besede prišle kakor strela z neba; kajti doslej v svoji mladi ljubezni ni enkrat ni mislil: kaj bodo dejali mati? Kako tudi, ko se še z ljubico svojo razgovarjal ni o tem, kaj bode ž njima!