Debela, košata bukev branila je zadnjim sončnim žarkom v zatišje podse. »Ah, kako lepo bi bilo, gospod Kosan, ko bi se mogla jaz kar tako na perutih prepeljati tja čez dolino!« vzkliknila je deklica po svojem otročjem načinu. »Glejte, kako zeleno je vse pod nama, kakor morje, in vse tako tiho in mirno!«