Ona je zrla na pletenje v rokah in on je bil za trenutek v zadregi, o čem bi pričel govoriti. Menili so se bili o prejšnjem gospodarju potoškem in teta Mara pravila je o dolenjskem gradu, kateri je bil prej lastnina Wernerjeva. »Vi pač ne ostanete dolgo več v tem kraju,« povzel je slikar po kratkem molku; »in potem Bog zna, kdaj se bodete zopet vrnili.