Teta je odšla za nekoliko časa po in tako sta ostala in Kosan sama. Ona je zrla na pletenje v rokah in on je bil za trenutek v zadregi, o čem bi pričel govoriti. Menili so se bili o prejšnjem gospodarju potoškem in teta Mara pravila je o dolenjskem gradu, kateri je bil prej lastnina Wernerjeva.