Teta, svakinja gospodarjeva, bila je res stara skoro »kakor zemlja«, a vendar živa, gibčna in vesela.
Govorila je največ od vseh navzočnih. »Vi ste tu doma!« dejala je slikarju; »to sem že zvedela pred par dnevi; včeraj pa mi je pripovedovala, da vas je srečala, to se pravi, jaz sem uganila, da ste morda vi bili; dejala je, da ste jo spremili iz gozda do tu dol pod grad; pa kje je vendar?«