Po opoldanskem obedu stal je pa zopet nekoliko časa na vežnem pragu ter zrl gor proti Potoku in dol po vaški ulici. A kmalu vrnil se je v svojo sobico, opravil se v najboljšo obleko, katero je prinesel s seboj, in pol ure pozneje sedel je v gradu v veliki, prostorni poleg starega grajskega gospodarja. Sprejel ga je bil isti gostoljubno, skoro presrčno, in tudi nadlajtnant oveselil se je jako slikarjevega prihoda; pa se je vedel tako kakor prejšnjega dne.