Tako je sedaj okrog gradiča in v blizu petdesetih letih se ni mnogo izpremenilo; vrt in grad sta bila tedaj skoro taka ko danes; samo visok in gost les ju je senčal na zadnji strani in, kadar je pihal močan jesenski veter, vršale so nad robom grajske zadnjestranske strehe veličastne smreke v enakomernem otožnem glasu. Bilo je zjutraj lepega poletnega dne, ko je ropotal po veliki cesarski cesti težki poštni voz; postiljon se je bil ravno vzdramil, ker se je bližal globokemu klancu; moral je z voza stopiti in kolesu podložiti cokljo. Ko je dospel na ravno, nastavil je svoj in trobil veselo v jasno jutro.